Na današnji dan

Sončna budilka prekine nočni počitek in naznani blaznenje v službo. Stoje spijem kavo, ki mi jo v 6 sekundah pripravi trenutno najhitrejši pripravljalnik napitkov Heiß H106. Kupil sem ga spomladi na svetovni razstavi v Pragi. V kot leksikon debelem jutranjiku zagledam napovednik, da bo naslednji mesec na voljo že izboljšan model X103, ki bo različne napitke pripravil v neverjetnih 3 sekundah. Še dobro, da je priložena naročilnica za prednaročilo, tako ali tako pa nosim sedanjo napravo skoraj vsak teden v mestno delavnico. Kaže, da ima neodpravljivo sistemsko napako.

Ura mi pravi, da bo imel danes dostavljavec žemljic iz pekarne Halo Brot zamudo. Vendarle zaslišim sintetično zaigrano melodijo, ki končno naznani njegov prihod. Zamuja pol minute, zato ga nahrulim in mu v isti sapi zagrozim, da bom zamenjal dobavitelja in poskrbel, da bo še danes poletel na cesto. Njegovi izgovori o jutranjih konicah na šeststezni konjski vpadnici me niti slučajno ne zanimajo. Zaradi tolikšne zamude so se žemljice ohladile, hladnih pa ne bom jedel in jih vržem v smetnjak. Koš, namenjen žemljam, zgrešim, zato pristanejo v sosednjem, za star kruh. Ekožandarji so mi zadnjič zaračunali 50 kron kazni, ker bananinih olupkov nisem odvrgel v zabojnik za eksotično sadje.

Pogled v garderobne sobane me vsakič, ko moram izbirati med nešteto vrstami srajc, nekaj sto različnih metuljčkov in klobukov, pošteno zbega. K sreči bodo že konec poletja vsa oblačila iz mode in v ta namen sem si že v začetku avgusta rezerviral tridnevni dopust, da si bom v dveh nočeh, ki jih bom preživel čakajoč v vrsti, zagotovil čim boljšo štartno pozicijo v borbi za vsaj nekaj novih kosov oblačil na mesečni razprodaji. Že sedaj me je groza, ko pomislim na vsa ta demode oblačila, ki bodo ostala v omarah. Morda bodo pokazali kaj zanimanja pri Sauberju, kajti pri Zavodu svetega Straussa tekstila preteklih sezon že leta ne jemljejo več. V današnji prilogi jutranjika pa že predstavljajo oblačila, ki bodo modna čez tri leta. Le kam bom z vsemi temi oblekami?

Na dvorišču me čaka oprana rdeča športna kočija, ki jih proizvaja koncern Meier AG, in skrtačeni črni portugalski konji. Vgrajeno ima vso poznano tehnologijo in je res nekaj posebnega. V ljudeh vzbuja tako občudovanje kot tudi pristno zavist. Moj kočijaž požene in pospeši, kajti do delovnega mesta, oddaljenega le nekaj ulic, je običajno najmanj uro vožnje. Čas vožnje izkoristim, da sestavim delovni načrt in cilje za današnji dan. Kolona konjskih vpreg se sprva premika po polžje, kar naenkrat pa ne gre nikamor več in obtičimo v konjskem zamašku. Pogledam, kaj se dogaja. Kočijaži vpijejo, se zmerjajo, skratka totalni kaos. Kmalu zaslišim sirene, mimo oddirja žandarmerijska kočija, tik za njo voz zdravilcev, na konju pa jim sledi še preiskovalni sodnik. Izvem, da se je verižno zaletelo kar pet kočij, ker nekaj konj ni upoštevalo varnostne razdalje. Končno Konjska servisna služba odstrani posledice konjske nesreče in lahko nadaljujemo z vožnjo.

V službi najprej pokličem na zagovor vodjo oddelka, zakaj je mesečni plan samo za dvakrat presegel načrtovanega. Kasneje na delovno kosilo povabim našega mrežnega pospeševalca. S službeno kočijo zavijeva v Fahrtin ter na hitro zaužijeva kuhan krompir s stopljenim sirom. Pogovor teče o nemogočem roku dokončanja naše nove izpostave. Zagotavlja mi, da so vpoklicali še dodatne gradbene delavce iz južnih provinc monarhije, pripeljali nekaj sto delovnih konj ter da delajo dan in noč.

Pozno popoldan zopet gneča na vseh večpasovnih kolovozih. Vse se zgrinja iz mestnega središča, za seboj pa puščajo smrdeče konjske fige, v katerih se mesto utaplja. Kočijaž na glas razmišlja, ali bi se do nakupovalne palače Tante Emma Laden podali po južni obvoznici ali po notranjem obroču. Spotoma zavijeva še na Oves Tank, kjer je na razpolago več kot 30 visokoenergetskih napajališč za konje. Nekaj jih nudi posebne dodatke, ki dodatno zmanjšujejo konjske emisije.

Ob poti opazujem številne črkoslikarje in druge umetnike, ki izrisujejo ali že spreminjajo ravnokar dokončane ogromne slike, na katerih so predstavljeni novi, še boljši izdelki. Celo na cerkvenem zvoniku bo nastala nova slika. Kar slabo mi postane, ko zagledam razglas, ki pravi, da bo še letos na trg prišla nova, podaljšana verzija kočije Langwan. Pa ravnokar sem kupil to.

Zvečer me moja draga Rosemarie že čaka pred vhodom Teatroseja, gledališča z osemnajstimi dvoranami in predstavami za vsak okus. Ko po mučnem prerivanju končno le kupiva vstopnici, se postaviva še v vrsto za pečene lešnike in jabolčnik. Letošnji hit so tanke cevke, po katerih se pije pijača, ki je ohlajena s stolčenim ledom, vsako jutro pripeljanim s hitro poštno kočijo z daljnega ledenika.

In končno sem doma. Nekdo potrka na vrata. Morda je sosed Özgün? Odprem, ni sosed, ampak nekdo, ki me prepričuje, da na vsak način potrebujem nov gel za lase. Ali ne vidiš, da sem plešast, a mi že ponuja novo stekleničko z Vitaminhaar. Komaj odide in že nekdo na ulici vpije in razglaša, da bodo jutri v soseščini odprli novo mega tržnico.

Ura je polnoč. Ležim na pravkar zamenjani vzmetnici in razmišljam o preživetem dnevu. Le kako bo ta videti čez 100 let?

Dan je (pre)živel Robi Mihelčič